Ko nekdo prime mojo skledico v roke, vidi obliko in barvo.
Ne vidi pa poti, ki jo je ta kos gline prehodil.

Vse se začne z zemljo, kepo gline, ki jo gnetem, da postane voljna in polna možnosti. Če pri obdelavi glina postaja suha in nepripravljena sodelovati, jo z vodo »omehčam«. Zrak izdelku pomaga, da se suši počasi in potrpežljivo.
In na koncu jo ogenj v peči utrdi, ji da trdnost in značaj.

V enem samem kosu keramike so vedno prisotni vsi štirje elementi.

Ko oblikujem, roke sledijo občutku, ne urniku.
Vsak pritisk pusti svojo sled. Zato nobena skledica ni enaka drugi.

In ravno to je čar ročno izdelane keramike – v njej ostane zgodba procesa.
Zgodba dotika. Zgodba časa.